Back Timoer Afrikaans Tamerlan ALS ተሙር Amharic Tamerlán AN तैमूर लंग ANP تيمورلنك Arabic تيمورلنك ARZ Tamerlán AST तमेरलेन AWA Əmir Teymur Azerbaijani

Timur Lenk

Timur
Temür
Emir Timuridskega cesarstva
Vladanje9. april 1370 – 14. februar 1405
Kronanje9. april 1370, Balh[1]
PredhodnikEmir Husein
NaslednikHalil Sultan
Rojstvo9. april 1336[2][3][4] ali 8. april 1336[5][2]
Šahrisabz, Čagatajski kanat
Smrt19. februar 1405[3] (68 let) ali 18. februar 1405[5][2] (68 let)
Otrar, Timuridski imperij
Pokop
Gur Emir, Samarkand
Zakonci
  • osemnajst žena in štiriindvajset priležnic
Potomci
  • štirje sinovi in štiri hčerke
RodbinaBarlaški Timuridi
OčeEmir Tarakaj
MatiTekina Hatun
Religijaislam

Timur (perzijsko تیمور‎‎, Timūr, čagatajsko Temür, uzbeško Temur), zgodovinsko znan kot Tamerlan (perzijsko تيمور لنگ‎‎, Timūr(-e) Lang, kar pomeni Železni Hromec ali Železni Šepavec), znan tudi kot Temur, Tajmur, Timurlenk, Timur i Leng, Tamburlajn ali Tajmur-e-Lang, je bil turško-mongolski osvajalec in ustanovitelj Timuridskega cesarstva v Perziji in Srednji Aziji.[6] Bil je prvi vladar iz Timuridske dinastije, * 9. april 1336, Keš, zdaj Šahrisabz, Uzbekistan, † 18. februar 1405, Čimkent, zdaj Kazahstan.

Ime Timur v staroturškem jeziku pomeni železo (uzbeško Temir, turško Demir). Imeni Timur in Demir sta v Turčiji še vedno zelo priljubljeni.

Rojen je bil v nomadski Barlaški konfederaciji v Transoksaniji in leta 1370 zavladal zahodnemu Čagatajskemu kanatu. Iz kanata se je odpravljal na vojne pohode proti zahodu, jugu, Srednji Aziji, Kavkazu in južni Rusiji in po porazu mamelukov iz Egipta in Sirije, Osmanskega cesarstva in propadajočega Delhijskega sultanata postal najmočnejši vladar muslimanskega sveta.[7] Na osvojenih ozemljih je ustanovil Timuridski cesarstvo, ki je kmalu po njegovi smrti razpadlo.

Timurja se šteje za zadnjega velikega nomadskega osvajalca evrazijskih step, njegovo cesarstvo pa za osnovo za vzpon bolj strukturiranih in trajnih cesarstev v 16. in 17. stoletju: Osmanskega, Safavidskega in Mogulskega.[8][9] Britanski zgodovinar John Joseph Saunders trdi, da je bil iraniziran in ne stepski nomad.[10]

Timur je razmišljal o obnovi Džingiskanovega Mongolskega imperija. V svojih uradnih dopisih se je celo življenje prikazoval kot restavrator pravic Džingisidov. Svoje vojne pohode proti Perzijcem, Mamelukom in Osmanskem cesarstvu je prikazoval kot restavracijo mongolske oblasti na ozemljih, ki so si jih prilastili različni uzurpatorji.[11]

Za legitimiranje svojih osvojitev se je skliceval na islamske simbole in jezik. Samega sebe je imenoval Meč islama in podpiral šolske in verske ustanove. V islam je spreobrnil skoraj vse bordžiginske voditelje. Timur, ki ni bil Džingisid, je poskušal zgraditi dvojno legitimnost kot zaščitnik in restavrator Mongolskega cesarstva.[12] Timur je pri Smirni prepričljivo porazil tudi viteze hospitalce in se začel po zmagi naslavljati z gazi – zmagovalec.[13] Do konca svoje vladavine je dobil popolno oblast nad vsemi ostanki Čagatajskega kanata, Ilkanata in Zlate horde in celo poskušal obnoviti dinastijo Juan na Kitajskem.

Timurjeve vojske so bile multietnične in so sejale strah po vsej Aziji, Afriki in Evropi.[13] Znanstveniki ocenjujejo, da so njegove vojaške operacije povzročile smrt 17 milijonov ljudi, kar je znašalo približno 5% svetovnega prebivalstva.[14][15]

Bil je stari oče slavnega timuridskega sultana, astronoma in matematika Ulug Bega, ki je vladal v Osrednji Aziji v letih 1411–1449, in prapraded ustanovitelja Mogulskega imperija Baburja, ki je vladal od leta 1526 do 1557.[16][17] Bil je slaven pokrovitelj umetnosti in arhitekture in je imel stike z muslimanskimi intelektualci, med njimi z Ibn Haldunom in Hafizijem Abrujem.[18]

  1. ↑ Muntakhab-ul-Lubab, Khafi Khan Nizam-ul-Mulk, Vol I, str. 49. Lahore, 1985.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Record #118622803 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  3. ↑ 3,0 3,1 SNAC — 2010.
  4. ↑ Find a Grave — 1996.
  5. ↑ 5,0 5,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  6. ↑ Josef W. Meri (2005). Medieval Islamic Civilization. Routledge. str. 812.
  7. ↑ Counterview: Taimur's actions were uniquely horrific in Indian history.
  8. ↑ Darwin, John (2008). After Tamerlane: the rise and fall of global empires, 1400-2000. Bloomsbury Press. str. 29, 92. ISBN 9781596917606.
  9. ↑ Manz, Beatrice Forbes (1989). The rise and rule of Tamerlane. Cambridge University Press. str. 1.
  10. ↑ J. J. Saunders (1. marec 2001). The History of the Mongol Conquests. University of Pennsylvania Press. str. 173–. ISBN 0-8122-1766-7.
  11. ↑ Forbes Manz, Beatrice (april 1998). Temür and the Problem of a Conqueror's Legacy. Journal of the Royal Asiatic Society. Third. 8 (1): 25. JSTOR 25183464.
  12. ↑ Biran, Michal (oktober 2002). The Chaghadaids and Islam: The Conversion of Tarmashirin Khan (1331-34). Journal of the American Oriental Society. 122 (4): 742–752. doi:10.2307/3217613.
  13. ↑ 13,0 13,1 Marozzi, Justin (2004). Tamerlane: Sword of Islam, conqueror of the world. HarperCollins. str. 91.
  14. ↑ The Rehabilitation Of Tamerlane. Chicago Tribune. 17. januar 1999.
  15. ↑ Saunders (1. marec 2001), str. 174.
  16. ↑ Timur. Encyclopædia Britannica, Online Academic Edition. 2007.
  17. ↑ Beatrice F. Manz (2000). Tīmūr Lang. Encyclopaedia of Islam. 10 (2. izdaja). Brill. Pridobljeno 24. aprila 2014.
  18. ↑ Marozzi (2004), str. 341–342.
From Wikipedia, the free encyclopedia · View on Wikipedia

Developed by razib.in