Uran

Uran, ₉₂U

Uran
Izgovarjava	IPA: [urán]
Videz	srebrno kovinsko siv; korodira na zraku v plašč iz lusk črnega oksida
Standardna atomska teža Ar, std(U)	7002238028910000000♠238,02891(3)[1]
Uran v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson Nd ↑ U ↓ (Uqh) protaktinij ← Uran → neptunij
Vrstno število (Z)	92
Skupina	n/a
Perioda	perioda 7
Blok	blok f
Razporeditev elektronov	[Rn] 5f3 6d1 7s2
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 18, 32, 21, 9, 2
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	trdnina
Tališče	1132,2 °C
Vrelišče	4131 °C
Gostota (blizu s.t.)	19,1 g/cm3
v tekočem stanju (pri TT)	17,3 g/cm3
Talilna toplota	9,14 kJ/mol
Izparilna toplota	417,1 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	27,665 J/(mol·K)
Parni tlak P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k pri T (°C) 2.052 2.291 2.586 2.961 3.454 4.129
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	+1, +2, +3,[2] +4, +5, +6 (amfoterni oksid)
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 1,38
Ionizacijske energije	1.: 597,6 kJ/mol 2.: 1420 kJ/mol
Atomski polmer	empirično: 156 pm
Kovalentni polmer	196±7 pm
Van der Waalsov polmer	186 pm
Spektralne črte Urana
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	​ortorombska
Hitrost zvoka tanka palica	3155 m/s (pri 20 °C)
Temperaturni raztezek	13,9 µm/(m⋅K) (pri 25 °C)
Toplotna prevodnost	27,5 W/(m⋅K)
Električna upornost	0,280 µΩ⋅m (pri 0 °C)
Magnetna ureditev	paramagnetičen
Youngov modul	208 GPa
Strižni modul	111 GPa
Stisljivostni modul	100 GPa
Poissonovo razmerje	0,23
Trdota po Vickersu	1960–2500 MPa
Trdota po Brinellu	2350–3850 MPa
Številka CAS	7440-61-1
Zgodovina
Poimenovanje	po planetu Uranu, ki nosi ime grškega boga nebes
Odkritje	Martin Heinrich Klaproth (1789)
Prva izolacija	Eugène-Melchior Péligot (1841)
Najpomembnejši izotopi Urana
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 232U sint. 68,9 let SF – α 228Th 233U sled 1,592×105 let SF – α 229Th 234U 0,005% 2,455×105 let SF – α 230Th 235U 0,720% 7,04×108 let SF – α 231Th 236U trace 2,342×107 let SF – α 232Th 238U 99,274% 4,468×109 let α 234Th SF – β−β− 238Pu
Kategorija: Uran (element) prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Urán (latinsko uranium) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol U in atomsko število 92. Ta težek, srebrno-bel, strupen, kovinski, naravno radioaktiven element pripada skupini aktinidov. Njegov izotop uran-235 se uporablja kot gorivo v jedrskih reaktorjih in jedrskem orožju. Uran navadno najdemo v zelo malih količinah v kameninah, prsti, vodi, rastlinah in živalih (vključno z ljudmi). V naravi se nahaja kot uran-238 (99.2739–99.2752%), uran-235 (0.7198–0.7202%), in zelo majhna količina uranium-234 (0.0050–0.0059%).^[3] Uran počasi razpada z alfa razpadom. Razpolovni čas urana-238 je 4.47 milijarde let, U-235 pa 704 milijonov let.^[4]. U-235 je edini material v naravi, ki se cepi (fisija). U-238 postane cepilen, če sprejme hitre nevtrone, ki ga transmutirajo v plutonij-239. Če sprejme torij nevtron transmutira uran-233, ki je tudi cepilen. Oba dva izotopa sta pomembna energetska vira v jedrski tehniki, ker je uran-235 sorazmerno malo.

Uran je leta 1789 odkril Martin Heinrich Klaproth, ki ga je poimenoval po planetu Uranu. Eugène-Melchior Péligot je bil prvi ki je ločil (izoliral) material, njegove radioaktivne lastnosti je odkril Henri Becquerel leta 1896. Raziskovanje Enrico Fermija in drugih je privedlo od uporabe v jedrskih reaktorjih in atomski bombi.

1. ↑ Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
2. ↑ Morss, L.R.; Edelstein, N.M.; Fuger, J., ur. (2006). The Chemistry of the Actinide and Transactinide Elements (3rd izd.). Netherlands: Springer. ISBN 978-9048131464.
3. ↑ »Uranium Isotopes«. Pridobljeno 14. marca 2012.
4. ↑ »WWW Table of Radioactive Isotopes«. Lawrenceov nacionalni laboratorij v Berkeleyju (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. aprila 2007. Pridobljeno 21. januarja 2014.