Vandalsko kraljestvo

Kraljestvo Vandalov in Alanov Regnum Vandalorum et Alanorum Vandaliric
435–534
Gelimerjev kovanec
Kraljestvo Vandalov in Alanov leta 526
Glavno mesto	Hippo Regius 435–439[1] Kartagina 439–534[2][3]
Skupni jeziki	latinščina (elita in duhovščina) ljudska in afriška latinščina (preprosto prebivalstvo) vandalščina (elita) punščina (preprosto prebivalstvo) alanščina (alanska elita) numidščina (preprosto kmečko prebivalstvo) srednjeveška grščina (preprosto prebivalstvo)
Religija	arijanstvo (elita) nicejsko, nato kalcedonsko krščanstvo
Vlada	predfevdalna monarhija
Kralj
• 435–477	Gajserik
• 477–484	Hunerik
• 484–496	Guntamund
• 496–523	Trasamund
• 523–530	Hilderik
• 530–534	Gelimer
Zgodovina
• vandalska osvojitev severne Afrike	435
• bizantinska zmaga nad Vandali	534
Predhodnice Naslednice Afrika (rimska provinca) Sicilija (rimska provinca) Pretorska prefektura Afrika Aurèško kraljestvo
Danes del	Francija  Italija  Španija  Alžirija  Tunizija Libija

Vandalsko kraljestvo (latinsko Regnum Vandalum) ali Kraljestvo Vandalov in Alanov (latinsko Regnum Vandalorum et Alanorum) so ustanovili germanski Vandali pod Gajserikom. Vladal je v Severni Afriki in Sredozemlju od leta 435 do 534 našega štetja.

Leta 429 našega štetja so Vandali, ki jih je bilo ocenjeno na 80.000 ljudi, s čolni prečkali iz Hispanije v Severno Afriko. Napredovali so proti vzhodu in osvojili obalne regije današnjega Maroka, Alžirije in Tunizije. Leta 435 je Rimsko cesarstvo, ki je takrat vladalo Severni Afriki, dovolilo Vandalom, da se naselijo v provincah Numidija in Mavretanija, ko je postalo jasno, da rimske vojaške sile ne morejo premagati vandalske vojske. Leta 439 so Vandali obnovili napredovanje proti vzhodu in zavzeli Kartagino, najpomembnejše mesto Severne Afrike. Nastajajoče kraljestvo je nato osvojilo rimske otoke Mallorco, Sicilijo, Sardinijo in Korziko v zahodnem Sredozemlju. V 460-ih letih so Rimljani sprožili dve neuspešni vojaški odpravi po morju, da bi strmoglavili Vandale in si povrnili severno Afriko. Osvojitev Severne Afrike s strani Vandalov je bil udarec za oblegano Zahodno rimsko cesarstvo, saj je bila Severna Afrika glavni vir prihodkov in dobavitelj žita (večinoma pšenice) mestu Rim.

Čeprav se Vandali v prvi vrsti pomnijo po oplenjenju Rima leta 455 in njihovem preganjanju nicejskih kristjanov v korist arijanskega krščanstva, so bili Vandali tudi pokrovitelji učenja. Veliki gradbeni projekti so se nadaljevali, šole so cvetele, Severna Afrika pa je spodbujala številne najbolj inovativne pisatelje in naravoslovce poznega latinsko govorečega Zahodnega rimskega cesarstva.^[5]

Vandalsko kraljestvo se je končalo leta 534, ko ga je v vandalski vojni osvojil Belizar in ga vključil v Vzhodno rimsko cesarstvo (ali Bizantinsko cesarstvo). Preživeli Vandali so se bodisi asimilirali z avtohtonim afriškim prebivalstvom ali pa so bili razpršeni po bizantinskih ozemljih.^[6]

1. ↑ Andrew Merrills and Richard Miles, The Vandals (Blackwell Publishing, 2007), 60.
2. ↑ An Empire of Cities, Penelope M. Allison, The Cambridge Illustrated History of the Roman World, ed. by Greg Woolf (Cambridge University Press, 2001), 223
3. ↑ Andrew Merrills and Richard Miles, The Vandals, 3.
4. ↑ »Théâtre de tous les peuples et nations de la terre avec leurs habits et ornemens divers, tant anciens que modernes, diligemment depeints au naturel par Luc Dheere peintre et sculpteur Gantois[manuscript]«. lib.ugent.be. Pridobljeno 25. avgusta 2020.
5. ↑ Miles 2007 harvnb error: no target: CITEREFMiles2007 (pomoč)
6. ↑ Lawrence, Thomas Christopher (26. oktober 2012), »Vandals«, The Encyclopedia of Ancient History, Hoboken, NJ, USA: John Wiley & Sons, Inc., doi:10.1002/9781444338386.wbeah12213, ISBN 978-1-4443-3838-6, pridobljeno 26. marca 2021