Velika Germanija (grško: Μεγάλη Γερμανία, Megále Germanía ali krajše Γερμανία, Germanía, latinsko: Magna Germania ali krajše Germania), grško in latinsko ime vseh geografskih regij, naseljenih s plemeni, ki so jih Grki in Rimljani imeli za Germane. Ime se je najpogosteje nanašalo predvsem na ozemlje vzhodno od Rena in severno od Donave. Ozemlje zahodno od Rena, ki je bilo naseljeno večinoma s Kelti, predvsem z Galci, je po Cezarjevih galskih vojnah postalo del Rimskega cesarstva.[1][2]
Nekaj Germanov, morda prvotnih prebivalcev, po katerih je pokrajina dobila ime, je živelo tudi zahodno od Rena. Od zgodnjega 2. stoletja pr. n. št., če ne že prej, so jih imeli za Galce. Imenovali so jih tudi cisrenski Germani – Germani s te strani Rena. Naseljeni so bili v sedanji vzhodni Belgiji, jugovzhodni Nizozemski in delu Nemčije na levem bregu Rena. Njihovo ozemlje so imenovali Mala Germanija (Germania minor), ozemlje vzhodno od Rena, ki ni bilo pod rimsko oblastjo, pa Velika Germanija (Magna Germania), včasih tudi Svobodna Germanija (Germania libera).
Malo Germanijo so Rimljani kasneje razdelili na provinci Spodnja Germanija (Germania Inferior) in Gornja Germanija (Germania Superior). Gornja Germanija je obsegala ozemlje, naseljeno s cisrenskimi Germani, ki ustreza sedanji zahodni Švici, francoski Juri in pokrajini Alzaciji. Pomembna mesta so bila Besançon (Besontio), Strasbourg (Argentoratum), Wiesbaden (Aquae Mattiacae), in Mainz (Mogontiacum).