Vidni spekter

Vidni spekter (ali optični spekter) je del elektromagnetnega spektra, ki ga vidi človeško oko. Elektromagnetno sevanje v tem razponu valovnih dolžin se imenuje vidna svetloba ali pa preprosto svetloba. V zraku se tipično človeško oko odziva na valovne dolžine približno 380 do 750 nm^[1]. Ustrezne valovne dolžine se v vodi in drugih snoveh zmanjšajo s faktorjem lomnega količnika. V smislu frekvence, vidni spekter ustreza pasu v območju 400-790 terahertzev. Svetlobi vajeno oko je, v splošnem, najbolj občutljivo pri približno 555 nm (540 THz), kar ustreza zelenemu delu vidnega spektra. Spekter pa ne vsebuje vseh barv katere lahko človeški možgani in oko razlikujejo. Na primer nenasiče barve, kot je rožnata, in vijolične barve, kot je škrlatna, niso prisotne, saj so možne le s kombinacijo več valovnih dolžin.

Valovne dolžine, katere oko zazna, potujejo tudi skozi »optična okna«, območje elektromagnetnega spektra, ki potuje skozi Zemljino ozračje skoraj nedušeno (kljub temu se modra svetloba bolj sipa kot rdeča svetloba - razlog zakaj se nebo vidi modro). Čeprav je odziv človeškega očesa opredeljen s subjektivnim preskušanjem, so ozračna okna opredeljena s fizikalnimi meritvami. »Vidno okno« se tako imenuje, ker sovpada s človeku vidnem delu spektra; bližnje infrardeče okno leži tik izven okna človeškega odziva, srednje in dolge valovne dolžine IR pa so, na primer, mnogo dlje.

Oči mnogih drugih živih vrst dojemajo različne druge valovne dolžine kot svoj vidni spekter. Za primer, mnoge žuželke, kot so čebele, vidijo svetlobo v ultravijoličnem spektru, kar je recimo koristno za iskanje cvetnega nektarja. Iz tega razloga, rastlinske vrste, katerih življenjski cikli so vezani na opraševanje žuželk, lahko dolgujejo svoj reprodukcijski uspeh svojemu izgledu v ultravijolični svetlobi, in ne temu, kako barvite jih naše oči dojemajo. Za ptice naj bi prav tako veljalo, da vidijo ultravijolični spekter (300-400 nm). Nenavadno je, da se nekatere vrste ptic med spoloma ločijo le po oznakah perja, katere so vidne le v ultravijoličnem spektru.

1. ↑ Cecie Starr (2005). Biology: Concepts and Applications. Thomson Brooks/Cole. ISBN 053446226X.