Zgodovina biologije

Zgodovina biologije obravnava potek raziskovanja življenja, ki se je začel že ob začetkih človeške vrste in traja še danes, ko doživljamo razcvet bioloških panog. Pojmovanje biologije kot znanstvene in naravoslovne vede se je pojavilo šele v 19. stoletju, čeprav so se z njo ukvarjali že od samih začetkov, saj so bila njena spoznanja bistvena v tradicionalni medicini in preučevanju živalskih ter rastlinskih vrst, ki so živele skupaj s prvimi civilizacijami, še posebno pozornost pa so posvetili gospodarsko pomembnejšim vrstam. Med bolj poznane mejnike zagotovo spadajo ajurveda (indijska tradicionalna medicina), egipčanska medicina in dela grških mislecev Aristotla ter Galena, ki sta delovala v grško-rimskem svetu. Njune ugotovitve so v srednjem veku nadalje razvijali muslimanski zdravniki, med katerimi izstopa perzijski učenjak Avicena. Velik napredek je biologija doživela v času evropske renesanse, ko so se takratni izobraženci začeli zanimati za empirizem in odkrivanje novih vrst bitij. Ena izmed ključnih renesančnih znanstvenikov sta bila anatom Andreas Vesalius in zdravnik ter anatom William Harvey, ki sta izvajala različne eksperimente na področju človeške fiziologije ter morfologije. Velik napredek sta v takratnem času omogočila prirodoslovca Linnaeus in Buffon, ki sta začela z razvrščanjem živih bitij in njihovih fosilnih ostankov, pozornost pa sta namenjala tudi ontogenetskemu razvoju in vedenju organizmov.

Antonie van Leeuwenhoek je zaslovel z izdelavo prvega enostavnega mikroskopa, kar je vodilo v spoznavanje takrat še neraziskanega sveta mikroorganizmov, na podlagi česar je bila kasneje postavljena celična teorija. Spoznanja o raznolikosti in razvoju življenja je obenem uporabila teologija z razvojem tako imenovane naravne teologije, ki je dokaze za obstoj boga iskala v naravi, zagovarjala hipotezo o stvarjenju ter pomembno vplivala na filozofijo takratnega časa. Revolucionaren preobrat pa je filozofija doživela s postavitvijo evolucijske teorije, ki je močno spremenila način razmišljanja izobražencev.

V 18. in 19. stoletju sta botanika in zoologija dobili naziv znanstvenih disciplin, čeprav je bilo preučevanje vrst razširjeno že pred tem obdobjem, a se v glavnem ni podrejalo pravilom raziskovanja v naravoslovnih vedah. Razvijati so se začele tudi biogeografija, ekologija in etologija, saj so naravoslovci, kot je bil denimo Alexander von Humboldt, svojo pozornost posvetili odnosom med organizmi in okoljem ter vprašanju, kakšno vlogo ima pri tem geografska razširjenost. Hkrati so takratni naravoslovci začeli obravnavati spreminjanje in izumiranje vrst, saj nespremenljivost vrst ni bila več dogma. Spoznanja iz embriologije in paleontologije so pomembno vplivala na nastanek Darwinove evolucijske teorije z naravnim izborom. V 19. stoletju so dokončno ovrgli hipotezo o spontanem nastanku življenja, kljub temu pa mehanizmi dedovanja in osnove genetike še niso bile poznane.

Šele v zgodnjem 20. stoletju, ko so ponovno odkrili dela Gregorja Mendla, se je začel pospešen razvoj genetike, pri čemer so imeli glavno vlogo Thomas Hunt Morgan in njegovi študenti, ki so povečali prepoznavnost populacijske genetike in teorije moderne sinteze. Pojav novih bioloških disciplin je sovpadal z odkritjem dvovijačne (helikalne) zgradbe molekule DNK, ki sta jo predlagala Watson in Crick. Obenem se je biologija začela deliti na dve večji področji; in sicer na biologijo, ki se ukvarja z nivojem organizma, in celično ter molekularno biologijo, ki se posvečata predvsem mikroskopskim organizacijskim nivojem življenja. V poznem 20. stoletju sta večja odkritja prispevali tudi genomika in proteomika z raziskovanjem novih molekularnih tehnik ter vplivov okolja na izražanje genov.

Med najbolj znane biologe slovenskega področja poleg ostalih pogosto uvrščamo: 17. stoletje – Janez Vajkard Valvasor; 18. stoletje – Giovanni Antonio Scopoli; 19. stoletje – Henrik Freyer, Žiga Zois, Fran Erjavec, Ivan Regen; 20. in 21. stoletje – Jovan Hadži, Zmago Bufon, Miroslav Zei, Tone Wraber. Po nekaterih ocenah razvoj slovenske biologije sicer zaostaja za svetovnim, biologija pa, primerjalno glede na ostale znanosti, v Sloveniji v splošni populaciji uživa nenavadno nizek ugled.^[1]

1. ↑ »Pomen biološkega znanja za splošno izobrazbo« (pdf). Barbara Vilhar. Pridobljeno 17. decembra 2020.